Fausto Settimi: srečanje med medom in Krasom

“Kras je revna zemlja, a če jo dosledno spoštujemo, nam lahko podari izdelke visoke kakovosti, ki nimajo česa zavidati drugim, veliko bolj znanim deželam.” Fausto Settimi je že več kot trideset let čebelar v Trebčah na Krasu. Zelo dobro pozna svojo zemljo, tako njene odlike kot tudi njene posebne težave.

Je nekakšna starešina kmetovanja na Krasu in zato se je Trieste.Green odločil, da posreduje njegovo zgodbo širši javnosti. “A ne smete misliti, da je kmečko življenje na Krasu tako donosno,” opozori Settimi pred začetkom klepeta. “S kmetijskega in naravnega vidika se naša najmočnejša točka kaže v kakovosti in ne v skrajnem prizadevanju, da bi pridelali čim več.”

Kaj Faustu Settimiju predstavlja Kras?

“Vsem, ki želijo razumeti način dela, na katerem temelji tukajšnje čebelarstvo, moja žena Maria in jaz vedno ponavljava isto misel: čim bolj skopa je kraška zemlja, tem bolj dragoceni so njeni izdelki. Naše ozemlje je sestavljeno iz na stotine različnih zgodb: nekatere izvirajo iz davnih časov, druge so razmeroma mlade in so povezane z razvojem vinogradništva, kmetovanja na splošno, pa tudi samega čebelarstva. Tudi na Krasu se je podnebje spremenilo in dandanes imamo zaradi globalizacije določene bolezni, ki okužijo čebele in ogrožajo njihovo preživetje. 

Naše ozemlje je edinstveno z različnih vidikov: pomislite na primer na pojav opuščanja pašnikov in zemljišč na splošno. Ta dežela je postala bolj zelena in poletni nalivi, na katere se že kar privajamo, nekoč niso bili tako pogosti kot dandanes. Iz tega in iz mnogih drugih razlogov se tudi čebelarska dejavnost zdaj sooča z večjimi težavami kot takrat, ko sem začel delati s čebelami.

Photo credits: Giovanni Aiello

Kdaj ste začeli in kako se je spremenila čebelarska dejavnost na Krasu?

Začel sem skoraj brez vsakega znanja o čebelah: imel sem eno slabo izkušnjo in 350 tisoč lir. Teh opraševalk par excellence in njihovega vedènja nisem poznal in začel sem se učiti: kupil sem knjige, hodil sem na predavanja na videmsko univerzo in postopoma sem pridobljeno znanje prenašal v prakso. Glede sprememb v tej dejavnosti bi rekel, da je velika okoljska škoda, ki jo je planetu prizadel človek, privedla do težav, ki jih prej nismo poznali. Nekoč so na Krasu obdelovali več zemlje in tudi živinoreja je imela drugačno težo. V letih po drugi svetovni vojni so številne prebivalce pritegnile sirene industrijskega sveta, ki je omogočal večji zaslužek kot obdelovanje zemlje, in ljudje so lahko delali manj. Tako so bila mnoga obdelana območja opuščena in so ostala zapuščena vse do danes.  Drug Damoklejev meč, ki visi nad Krasom, je širjenje bolezni. Varoza je na primer ena izmed bolezni, ki je prizadela tudi naše ozemlje in povzročila okoljske tragedije, ki so ušle nadzoru.”

Za kakšno bolezen gre?

Varoza je bolezen, ki napada čebele in je bila “uvožena” iz jugovzhodne Azije, natančneje iz Indonezije. Zaradi globalizacije in izrednega povečanja trgovskega prometa je ta bolezen, ki je bila prej endemična samo za tisto območje sveta, zdaj prisotna praktično povsod, tudi na Krasu. V obdobju konca osemdesetih in začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja je bila zabeležena tudi v Gorici in od tam se je razširila tako rekoč povsod. Ta bolezen, skupaj s številnimi drugimi, povzroča škodo brez primere v čebeljih panjih. Čebele se rodijo iznakažene, brez kril, veliko manjše in manj delavne: to je prava tragedija za čebelarje.”

Kaj je mogoče storiti za rešitev te težave?

“Mogoče je raziskovati in predvsem veliko vlagati v to ozemlje. Kljub že vloženim prizadevanjem je težava žal še naprej prisotna. Denar, ki se porabi in vlaga za reševanje kritičnih vprašanj v vinogradniškem sektorju, bi bilo treba zagotoviti tudi za čebele. V nasprotnem primeru je prihodnost lahko samo temna.”

Nam lahko predstavite kraški med?

Na tem ozemlju ne obstaja en sam med. Prisotne so številne rastline, ki ob temeljnem prispevku čebel dajejo čudovit med. Med, na katerega sva moja žena in jaz najbolj ponosna – in ki je prejel nagrade in pohvale na državni ravni ter je bil leta 2017 nagrajen kot najpomembnejši v Italiji – je med rešeljike. Gre za rastlino, ki je na območju vzhodnega Jadrana znana tudi z imenom ‘maraska’ (iz nje – če omenimo primer izven Krasa – družina Luxardo iz Zadra izdeluje znameniti liker maraskino, op. ur.). Pridelujejo se akacijev, mešani cvetlični in še veliko drugih vrst medu. Vsak med ima svoje posebne lastnosti in se razlikuje od drugih, tudi po tem, ali se prakticira selitev čebel na pašo ali ne. Jaz na primer čebel ne selim na pašo, torej moj med izhaja iz stacionarnih panjev. Drugi to počnejo in dosegajo dobre rezultate, vendar s tem tudi ‘škodujejo’ lokalni pridelavi.”

Photo Credits: Giovanni Aiello

Kaj imate v mislih?

V zadnjem času na Krasu v določenih obdobjih opažamo prihod številnih panjev, ki jih pripeljejo iz Furlanije. Ničesar nimam proti tej čudoviti deželi, toda ko kar naenkrat zagledaš panje, nameščene le nekaj sto metrov proč od tvojih – lahko razumete, da se vzpostavlja nekakšna tekmovalnost, ki lahko ustvarja slabo voljo, tako pri lokalnih čebelarjih kot pri ‘priseljencih’. Na Krasu se to že dogaja in očitno zakonodaja to dopušča, čeprav gre za problem, ki je povezan s končno pridelavo posameznih čebelarjev. Ali veste, koliko cvetov je potrebnih, da pridelaš en kilogram medu? Okrog sedem do osem milijonov. Za pridelavo enega kilograma akacijevega medu bi potreboval praktično cel gozd.”

Koliko čebelarjev je v tržaški pokrajini?

“Če štejemo vse – tiste, ki pridelujejo večje količine, in tiste, ki dajemo prednost kakovosti – nas je kakšnih osemdeset. Gre za razpravo, ki včasih vodi h konfliktnosti: nazadnje vedno zmaga kakovost, saj zelo velika količina medu dolgoročno ni vzdržna, to je treba priznati. Veste, kaj sprašujejo stranke? Koliko kilogramov pridelate in po koliko ga prodajate – to so vprašanja, ki jih slišiš zelo pogosto. Vse delo, na katerem temelji čebelarstvo, je razvrednoteno ob zahtevah trga, ki ne razume, da je na Krasu mogoče izvajati kakovostno čebelarjenje, ki pa ne more vzdržati vsesplošnega izkoriščanja. Za ozaveščanje v tem smislu se je treba najprej potruditi razumeti naravo, ki nas obkroža, in nato tudi čebele.”

Kakšna je prihodnost čebelarstva na Krasu?

“Mislim, da nihče izmed nas ne goji resnične želje, da bi končal v mreži ekološkega certificiranja in s tem povezanega ponašanja: na tem ozemlju ne obstaja in nikoli ne bo obstajala intenzivna pridelava; takšna pridelava ni mogoča in ne more preživeti. To ozemlje je revno in intenziven sistem pridelave bi dejansko posiljeval Kras. Tukaj ni potrebe po tem, da bi se potegovali za pridobitev ekoloških certifikatov: glede na prisotnost čudovitih zdravilnih zelišč in edinstvenost te zemlje je vse, kar pridelamo, že samo po sebi čudovito. Izdelkom ni treba dodajati prav ničesar.”

Kaj bi svetovali tistim, ki bi se želeli lotiti tega poklica?

“Edino, kar je bistveno, da se lahko lotiš te dejavnosti, je sposobnost razumeti naravo in ostati v stiku z njo. Podnebne spremembe so hitre in so že dolgo v teku. Živali (in mi sami spadamo k njim) so znanilke vsega, kar se nepovratno spreminja; čebele pa so ‘prednja straža’ živalskega in rastlinskega sveta. S te točke je treba začeti, vse drugo ni tako pomembno.”

KJE SE LAHKO SREČATE S KRAŠKIM MEDOM FAUSTA SETTIMIJA

Stacionarno čebelarstvo Fausta Settimija in njegove žene je začelo s pridelavo pred več kot 30 leti v kraju Trebče. Od tedaj je med, ki ga pridelujeta na Krasu (zlasti med rešeljike ali maraske op. ur.), večkrat prejel tako narodna kot mednarodna priznanja. Prodajno točko najdete na hišni številki 274 Pokrajinske ceste (Strada provinciale) 1, v Trebčah v Tržaški pokrajini. Za informacije pokličite na številko 040 2158246.

Trajnostno nakupovanje izdelkov s Krasa in Istre

  • Šifra: BRIKOC075 Kategorije: ,
    Pridelovalci:
    Kraj: Dolina

    Brika Penina 0,75lt – Kocjančič

    22.20 Dodaj v košarico
  • Paket Kamen

    39.90 Add to cart

V sodelovanju z

[]