Meja, ki deli Kras, je “podprta” z nepričakovanimi prehodi: ti omogočajo prehajanje najosnovnejših potreb, ki se uporno ohranjajo kot temeljne človeške izmenjave. Ti prehodi – ki niso vselej fizični ali geografski, včasih imajo korenine v duhu – so močnejši od vsakega zidu ali pregrade in pogosto ostajajo skriti v okolici, zaščiteni s posebnimi geološkimi lastnostmi ozemlja in varovani od ljudi “dobre volje”. To so območja laičnega značaja, povezana včasih z religijami in včasih s srečevanjem med ljudmi: spirale, ki lahko tujca privedejo k skritim kotičkom, kjer počivajo duše tistih, ki so prispevali k odpoditvi prikazni te pustinje. 

Nujen uvod, preden začnemo plezati na vrhove ali se spuščati v brezna tako imenovanih “vrat med svetovi”: stvarnost, ki je skupna možem in ženam tržaškega Krasa, Istre in na splošno tega mejnega območja, ni le kakšen bledeči koncept ali stvar nemirnega prizadevanja tistih, ki hočejo ostati priklenjeni na pretekle krivice. Povezovanje različnih svetov pomeni prizadevati si dan za dnem, da bi posebnosti, ki so za obiskovalce pogosto nerazumljive, postale normalnost; normalizirati razlike, da bi jih zamrznili v spominu in poživili njihove sodobne vidike.

Z največjimi težavami se srečamo, ko naletimo na križanje zelo različnih jezikov ali na kraška pokopališča, ki jih je razpolovila birokratsko določena meja med državama (celo z bodečo žico prek grobov). Vendar ni zgodovina tista, ki vlada, vsaj ne izključno. Morje, strasti in vizije – vse prispeva k temu, da je ta kos zemlje meja, ki jo upravljajo tihotapci. In kolikor bolj jo zidovi poskušajo razdeliti, toliko bolj ta zemlja rojeva protitelesa in cepiva, ki Krasu dajejo imunost na virus medsebojnega nasprotovanja. To je izkušnja, ki jo morate čim prej doživeti na svoji koži. 

P.S. Seznam petih krajev, ki ga predlaga ta članek, je le namig za tiste, ki prvič stopajo na te poti. Če greste malo dlje in pobrskate po arhivih človeških usod, se lahko ta tako skrivnostno čudoviti seznam vsak trenutek popolnoma spremeni.

1. Literatura: knjige, klepeti in globina besed

Ko začneš vstopati v ta svet na slovensko-italijanski meji (ali splošneje na območje Krasa in Istre), je literatura, ki sloni na veliki pripovedni tradiciji tega območja, gotovo eden izmed elementov, ki si zasluži posebno pozornost. 

Predlagamo vam seznam knjig iz tega in prejšnjega stoletja, ki dobro opisujejo ta “vrata med svetovi”. V zvezi s Krasom ni mogoče zamolčati knjig “Vzpon z dna” angleškega pisatelja Jamesa Davisa, “Moj Kras” Scipia Slataperja, “Andar per trincee sul Carso triestino, goriziano e sloveno” Lucia Fabija in Roberta Todera; glede odnosa med gozdovi in Trstom ne gre pozabiti na knjigo “Trieste selvatica” Luigija Naccija; glede mesta samega pa si velja prebrati “Trst, obrnjen na glavo” Maura Covacicha in “Trst, obmejna identiteta” Angela Ara in Claudia Magrisa (izpod peresa slednjega velja omeniti tudi mojstrovino “Mikrokozmosi”). Priporočamo tudi “Murvo Fabianijevih” Renata Ferrarija in “Un anno di scuola” Gianija Stuparicha, pa tudi “Cime irredente” Livia Isaaka Sirovicha in vse romane tržaške literarne šole, od “Zenove zavesti” Itala Sveva do sodobnih pisateljev, kot sta Susanna Tamaro in Paolo Rumiz. Kar zadeva tiste “tujce”, ki pišejo z večjo lahkotnostjo v primerjavi z večino, ki pisanje jemlje bolj v smislu objektivnega časnikarskega poročanja, omenimo avtorico Jan Morris in njeno knjigo “Trst in kaj pomeni nikjer” kot temeljno delo. V naši digitalni dobi je facebook vsekakor uporabno orodje. V Trstu obstaja skupina z imenom “Misteri e meraviglie del Carso”, ki ima več kot 25 tisoč uporabnikov in je v nekaj letih postala referenca za iskalce najbolj skritih kotičkov in zanimivosti Krasa. 

Če se vrnemo k literaturi … seznam naslovov še zdaleč ni popoln. Tudi zato, ker smo prepričani, da vas bodo tržaški knjigotržci (bodisi slovenski bodisi italijanski) sposobni dobro “voditi” po poti odkrivanja razlogov, zaradi katerih je to ozemlje tako edinstveno.

2. Fizični kraji: pojavljanje in izginjanje

Skrenite s steze, izgubite se v kraški pustinji med mladimi hrasti in podrastjo v žarečih jesenskih barvah ruja: le par korakov naprej se lahko skriva kaj skrivnostnega, s puhanjem zraka iz podzemlja ali zgodbami, ki so bile rojene zelo daleč in so sposobne priti na površje samo tukaj, na Krasu. Primer prehajanja med svetovi par excellence je reka Timava (tudi Timav ali Reka). Kot mojstrsko razloži novinar Pietro Spirito v knjigi “Nel fiume della notte”, ima Timava več življenj: rodi se na Hrvaškem na pobočju gore Snežnik in teče več kilometrov po površju, se nato spusti v podzemlje in končno v Štivanu pri Devinu z veliko močjo spet priteče na površje. Ustja Timave, ki jih je opeval že Vergilij pred več kot dvema tisočletjema, predstavljajo stično točko, ki povezuje vsa ta ozemlja. Legende pripovedujejo o argonavtih in posebni duhovni prisotnosti na tem kraju na meji med ezoteričnim in resničnim. 

Tudi na območju blizu Repna in Trebč je nekaj mest, kjer ob obilnem deževju Timava zahrope in se dvigne na površje. Gre za območje jame Labodnice in požiralnikov blizu jame “Grotta degli Archi”, južno od Repna (podoben pojav obstaja tudi na drugi strani meje, kjer so požiralniki Beke, ki sicer niso povezani s Timavo). Tudi tu je treba skreniti z označene planinske poti, da jih najdete. 

Prekrivanja in izmenjave pa so vidne tudi na površini. Vas Botač (na koncu doline Glinščice) spominja na nekakšno obmejno postojanko: štiri hiše s kadečimi se dimniki, gostilna, ki ima zdaj dobre zdaj slabe čase, in mejna zapornica, ki je do padca berlinskega zidu predstavljala mejo med Vzhodom in Zahodom. Danes, več desetletij po razpadu Jugoslavije, je tu prehod “balkanske poti” migrantov, ki iz begunskih taborišč severozahodne Bosne potujejo proti Italiji. Tudi ta zgodba govori o “vratih med svetovi”. 

Območje hriba Grmade (tudi Hermada ali Ermada) je simbol prve svetovne vojne na Krasu, v zaledju mesta Trst. Po ozemlju razsejani strelski jarki in okopi pripovedujejo o prvi bojni črti kraške fronte (tako kot o njej pripovedujejo avstro-ogrska pokopališča v Nabrežini in Proseku), pa tudi o dolgem zgodovinskem razvoju, ki ima za seboj skoraj šest stoletij habsburške vladavine in nato italijanski prihod na to mejo. To so naša lokalna “zvezdna vrata” za razumevanje ene izmed mnogih tranzicij oblasti na tem ozemlju.  Še ena vrata med svetovi predstavljajo steze, ki Kras povezujejo z mestom. Kot je razloženo v članku o Kraševkah – ki so s planote hodile prodajat mleko v Trst – so te poti povezovale kraške “višave” z mestom.  

Obstaja še nič koliko drugih primerov povezav med ozemlji: Osapska reka predstavlja vrata, prek katerih se srečujejo nekdanja dunajska gospostva z Miljami, ki jim je stoletja vladala Beneška republika. Vsi mejni prehodi med Italijo in Slovenijo so točke srečevanja med slovansko in latinsko kulturo; enako velja tudi za slovenske gostilne, ki jih polnijo italijanski izletniki zlasti ob nedeljah, pa tudi sicer. Še en zgovoren primer je Jadranski zavod združenega sveta v Devinu (United World College of the Adriatic), šola, v kateri dijaki z vsega sveta lahko obiskujejo program mednarodne mature (zadnja dva letnika srednje šole), se izobražujejo v duhu bratstva, kulturnih in jezikovnih raznolikosti ter se usmerjajo k prihodnjim diplomatskim karieram ali vodstvenim vlogam na ravni mednarodnega sodelovanja. Šola v Devinu je eden izmed osemnajstih zavodov, ki jih je Organizacija združenih narodov ustanovila z namenom širjenja kulture miru in solidarnosti – prav v tistih krajih, ki so morda bolj od drugih trpeli zaradi hudobije ljudi. 

Če se vrnemo k zgodovini, naj omenimo tudi skoraj 1400 metrov visoki Nanos, ki se kot kakšna pogača dviga le kakšnih trideset kilometrov od Trsta. Pod njim se razprostira Vipavska dolina, po kateri teče Vipava in prek katere je prodirala večina barbarskih vojsk, ki so navsezadnje povzročile propad Zahodnega rimskega cesarstva. Gre za širok prehod, ki se naravno odpira med vzhodnoalpskimi gorskimi verigami. Dobro je viden s kraških hribov in je priljubljena destinacija enodnevnih izletov. Za marsikaterega obiskovalca bo zanimivo predstavljati si barbarske horde, ki gredo prek tega ozemlja in osvojijo najprej Oglej (njegovi prebivalci se zatečejo na otoke Beneške lagune in legenda pripoveduje, da prav oni ustanovijo “plavajoče mesto” Benetke) in nato še sam Rim. Prehod, ki nas iz preteklosti spominja na prehode sedanjosti.  

Končno si nedvomno zasluži omembo pokopališče v Mirnu, le nekaj kilometrov južno od Gorice. Po drugi svetovni vojni je bilo to pokopališče dobesedno razpolovljeno z bodečo žico, brez vsakega spoštovanja temeljnih načel človeške uvidevnosti. Po padcu berlinskega zidu in posledičnim razpadom Jugoslavije lahko končno tudi mrtvi v Mirnu počivajo v miru in “povabijo” žive, da obiščejo ta kraj, ki ni več simbol nasprotovanja, ampak kulturne delitve skupne preteklosti.

3. Hrana: na Krasu se lahko pogovarjaš tudi s polnimi usti

Tržaška kuhinja nedvomno predstavlja vrata med različnimi svetovi. Različni recepti “morskih” jedi (rib, rakov in mehkužcev na tisoč načinov) se dopolnjujejo z dobrotami, ki prihajajo iz avstrijskega, nemškega in slovanskega okolja. Zelenjava, meso, zlasti mešano kuhano meso, vina, pridelana na terasah z razgledom na Jadransko morje, juhe z zanimivimi imeni (kot je znamenita jota), vse do jedi, ki bodisi spominjajo na madžarski golaž ali pa spadajo k lokalnim različicam, kot je na primer kalandraka.

Jedi teh krajev so natančno opisane v knjigi Vesne Guštin “Je več dnevou ku klobas”, ki je posvečena predvsem kraški kuhinji, in v klasičnem delu “La cucina triestina” Marie Stelvio, ki je doživela toliko izdaj, da jih je že težko prešteti. Obe knjigi izražata medsebojno zlivanje oddaljenih svetov, ki so se bili sposobni srečati z različnimi dušami tega geografskega območja. 

Tradicionalne tržnice, lokalni pridelovalci vina in hrane, trgovine v mestnih okrožjih, poletne šagre (na katerih strežejo tudi priljubljene jedi balkanskega izvora, kot so čevapčiči z ajvarom) – usesti se za mizo med Krasom in morjem je še en način, na katerega lahko gledaš proti obzorju in si predstavljaš svojo prihodnost, medtem ko ostajaš zasidran k orientalskim koreninam.  

Če želite naročiti pokušino jedi s tega ozemlja, obiščite oddelek elektronske prodaje na tem spletišču: https://trieste.green/botega/

4. Znanost: rešitve za ves svet

Leta 1964 se je znanstvenik pakistanskega izvora Abdus Salam odločil, da v Grljanu pri Trstu ustanovi Mednarodni center za teoretično fiziko, kot začetni impulz za ustvarjanje mesta, posvečenega znanosti. Z leti so se tej ustanovi pridružili Area science park, Sinhrotron, Mednarodna šola za napredne študije (SISSA), Mednarodni center za genski inženiring in biotehnologijo ter številna zagonska podjetja s poudarkom na znanstvenem duhu, kar vsako leto pritegne na stotine raziskovalcev. Gre za ustanove, ki jih obiskujejo Nobelovi nagrajenci, svetovno priznani znanstveniki in na splošno moški in ženske, ki prispevajo svoj trud v imenu vizije Abdusa Salama: spodbujati študij na področju fizike in matematike med študenti v državah v razvoju z namenom omogočanja izmenjave idej in sodelovanja med različnimi državami sveta. To je prava energija (obnovljiva seveda) za povezovanje različnosti in ustvarjanje rešitev za vse, brez razlikovanja glede na raso, religijo, spolno usmerjenost ali politično prepričanje. Skratka, vrata med svetovi. 

5. Vaša zgodba: poslanstvo človeka, ki prihaja od daleč

Najpomembnejša vrata med svetovi so tista, ki jih obiskovalec teh krajev ob vrnitvi domov deli s prijatelji in znanci. Doživetja s Krasa, iz Trsta in z vsega ozemlja ob slovensko-italijanski meji morajo biti posredovana tudi prek pripovedi tistih, ki so te kraje obiskali prvič. Ideje v tem članku predstavljajo le osnovo oziroma odskočno desko. Vse drugo morate ustvariti vi sami – s pomočjo zanesljivih virov ter projektov in izdelkov, ki so nastali brez izključevanj in ideoloških predsodkov. V spoštovanju do tega, kar je bilo (in tistega, kar se je od preteklosti ohranilo), vendar tudi s prizadevanjem, da bi pretekla nasprotovanja odstopila prostor vedno močnejšemu zavedanju o tem, kako pomemben je koncept “vrat med svetovi”.