Kras ima geološko razsežnost, ki je druga ozemlja nimajo – podzemlje. Zato ni naključje, da si slovenske in italijanske kraške občine skupaj z deželo Furlanijo – Julijsko krajino prizadevajo, da bi Kras postal Geopark, to je območje, namenjeno promociji edinstvenih geoloških značilnosti. Pri sprehodih po kraških poteh se zelo pogosto zgodi, tudi po naključju, da naletimo na kakšno izmed stotin jam, globač ali votlin, ki so značilne za zaledje Trsta. Večinoma so naravnega izvora, vendar obstajajo tudi umetno izkopani jaški, povezani z nekdanjimi rudarskimi izkopi ali projekti vodne oskrbe. Glavni akterji podzemnega raziskovanja so predstavniki znamenite julijske jamarske šole, ki je skupaj s piemontsko zagledala luč že v devetnajstem stoletju, med prvimi na ozemlju italijanskega polotoka. V svojevrstni povezavi raziskovalnih strasti se tržaško jamarstvo postavlja ob bok tržaškemu alpinizmu – povezujoč zgornji in spodnji svet, nebo in podzemlje. 

Na to temo je bilo že veliko napisanega in obstajajo številne publikacije o kraških jamah. Vse te jame – od tistih, ki so se med prvo svetovno vojno uporabljale kot zbirališča vojakov v zaledju, votlin, ki jih ob deževjih polni voda reke Timave (podzemni vodni tok, ki smo ga že večkrat omenili), do dolgih in globokih rovov terezijanskega vodovoda v okrožju Svetega Ivana – predstavljajo obširen in edinstven “preluknjan” svet, ki ga povezujeta zrak in voda in ki omogoča svojevrstno “dihanje” zemlje. Zato zapis preprostega in banalnega seznama petih najlepših jam za doživljanje speleološke izkušnje ne more biti dokončen in je iz mnogih razlogov pomanjkljiv. Kljub vsemu smo po zaslugi dragocenih predlogov Marca Restiana iz Jadranskega speleološkega društva in številnih napotkov “Jamarskega odbora Eugenio Boegan” (Società Alpina delle Giulie) uspeli pripraviti ta seznam, ki ga mora kot vedno dopolniti radovednost pozornega obiskovalca.

 

Labodnica/Abisso di Trebiciano (pri Trebčah)

Zgodovina te jame je tesno povezana z zgodovino Jadranskega speleološkega društva (Società Adriatica di Speleologia – SAS), ki je v času svojega obstoja za njeno raziskovanje in ureditev prispevalo zelo veliko ekonomskih virov in jo upravlja vse od leta 1974. Tu so se začele prve raziskave podzemnega sveta, obenem pa je ta jama dolgo časa vzbujala upe za vodno preskrbo mesta Trst. Slabo stoletje je veljala za najgloblje brezno na svetu. Njena prehodnost je bila izboljšana po zaslugi neutrudnega dela jamarjev društva SAS, zaradi česar velja za enega najzanimivejših podzemnih laboratorijev na planetu. 

Poleg zveze z društvom SAS ima ta jama “stanovalko”, ki smo jo že spoznali – reko Timavo. Ta reka se rojeva na pobočjih gore Snežnik (na Hrvaškem) in preteče na desetine kilometrov pod zemljo. Eno izmed mest, kjer jo je mogoče opazovati pri njenem potovanju, se nahaja prav na dnu Labodnice, v globini kar 329 metrov pod zemeljskim površjem. Zaradi posebne oblike te jame je njen obisk možen le za izkušene jamarje in vedno le po predhodnem dogovoru, prvo nedeljo v mesecu. Prijave sprejema Jadransko speleološko društvo.

 

Pečina v Rubijah/Grotta Noè (občina Devin Nabrežina)

Vstopno brezno je osupljivo mogočno in njegovo veličastnost je odkril prav filolog Enrico Noè, ki se je prvi spustil vanj oddaljenega leta 1878. Poleg okrog 60 metrov globokega osrednjega brezna je prisotna še cela vrsta zanimivih votlin, vendar zaradi zelo pogostih obiskov (v nekaterih obdobjih je tu prava gneča obiskovalcev) kalcitnih tvorb ni več mogoče občudovati; prav tako ni več nekaterih stalagmitov, ki jih je danes mogoče videti le še na starih fotografijah. Jama je bila s fotografijami predstavljena v številnih publikacijah in specializiranih revijah, poleg tega pa ima tudi žalosten primat glede nesreč, ki so se zgodile v njeni notranjosti, nekaterih celo s smrtnim izidom. Kot je nedavno poročal Kataster jam Furlanije – Julijske krajine, je bila v jami odkrita “majhna odprtina, ki je omogočila dostop do nove ‘veje’, ki predstavlja skoraj čisto samostojno votlino. Vejo na začetku tvori okrog petnajst metrov dolg rov, ki je na osrednjem delu zelo nizek in blaten. Nato se votlina razširi in nadaljuje na dveh nivojih: zgornji nivo tvorita dve majhni kaverni, nad katerima se nahaja nekaj visokih kaminov; spodnji nivo pa tvori hodnik, ki se vrača nazaj v smeri dostopnega jaška in verjetno le malo manjka, da se spet ne združi z njim.” Ta čudovita votlina verjetno predstavlja ostanke velikega podzemnega sistema, ki ga je izdolbla kraška reka –  nekakšen relikt izpred milijonov let.

Skilanova jama/Grotta Skilan (pri Bazovici)

“Skilanova jama je jama par excellence”. Tako je zapisalo Planinsko društvo Julijcev (Società Alpina delle Giulie – SAG), ki občasno organizira vodene oglede jame. Jama s skoraj sedmimi kilometri skupne horizontalne dolžine se imenuje po raziskovalcu Claudiu Skilanu, ki jo je leta 1990 odkril skupaj z Giorgiom Nikonom, in je najgloblja na vsem Krasu, saj doseže globino kar 378 metrov pod zemeljskim površjem. Dvorane, ki se odpirajo pred obiskovalcem, so velikanske in nekateri globoki jaški povezujejo med seboj številne nivoje rovov te jame. 

Društvo SAG pravi, da Skilanova jama v sebi združuje vse, “kar lahko najdeš v podzemnem okolju. Jaški, rovi, dvorane in kapniki vseh oblik in barv očarajo obiskovalca na vsakem koraku. Ekscentrični cvetovi, kristali, jezerca s kristalno čisto vodo, obdana z nežnimi apnenčastimi čipkami, prosojne kristalne zavese – vsi ti pojavi krasijo prostore, ki so sicer mogočni in strogi”. Med vsemi presunljivo lepimi elementi so jamarji najbolj očarani od predela jame, v katerem se oblikujejo tako imenovane “kristalne zvezde”: zaklad, sestavljen iz “sto, tisoč, nešteto vodnih kapljic, ki so kristalizirale v eksploziji nepojmljive lepote”.

 

Briškovska jama/Grotta Gigante (Briščiki)

Čeprav te jame ne obiskujejo le jamarji, ampak tudi preprosti turisti, si brez dvoma zasluži obisk. V “jamarsko svetovno dediščino” se uvršča zaradi svoje izjemne velikosti. 114 metrov visoka naravna dvorana je največja na svetu in opravljeni izračuni so privedli k trditvi raziskovalcev – in vodičev – da je dovolj prostorna, da bi lahko vsebovala celotno kupolo bazilike svetega Petra v Rimu. 

Zgodovina te jame se začenja daleč leta 1840, ko je nanjo naletel Anton Lindner, inženir in raziskovalec, ki je iskal tok reke Timave na Tržaškem Krasu. Njeno obiskovanje je najprej omogočil Tržaški turistični klub (Club Touristi Triestini), ki jo je – zaradi dogodkov, opisanih v knjigi “Cime irredente” Livia Sirovicha, ki raziskuje zgodovino tržaškega alpinizma – upravljal do konca prve svetovne vojne; nato je njeno upravljanje prevzelo Planinsko društvo Julijcev. 

V Briškovski jami potekajo tudi izobraževalne in kulturne dejavnosti: obstajajo številne omembe igralcev, ki so jo vzljubili. Nova pot za vrnitev na površje, urejena leta 1997, se imenuje po Carlu Finocchiaru, dolgoletnemu predsedniku Jamarskega odbora Eugenio Boegan in “mednarodno ugledni osebnosti v svetu jamarstva”. Vsako leto se 6. januarja, na praznik epifanije ali svetih treh kraljev, na desetine jamarjev spusti po vrveh z vrha in prinese darove najmlajšim (dogodek evocira prisotnost “befane” – dobre čarovnice, ki po italijanskem izročilu prinaša darove otrokom). Poleg tega, da predstavlja pomembno turistično atrakcijo na tržaškem območju, je Briškovska jama tudi prava znanstvenoraziskovalna točka. Z jamo so povezane meteorološke postaje in univerzitetne raziskave, tu deluje tudi italijanski Nacionalni raziskovalni svèt in v jami so ohranjena najdaljša geodetska nihala na svetu, ki se uporabljajo za spremljanje tektonskih premikov zemeljskih plošč in potresov. Gre skratka za znamenitost, ki jo velja obiskati.

 

 

Jama na Hudem letu/Grotta di Padriciano

Na stenah jame 12, kot se običajno označuje Jama na Hudem letu, je prisotnih na stotine napisov iz časa začetkov raziskovanja. V devetnajstem stoletju je bila ta jama ena izmed prvih, ki so bile odprte za neke vrste zgodnji turizem in njena slava se je začela širiti po zaslugi nekaterih znanih osebnosti, katerih imena so se začela pojavljati skupaj z imenom jame. Prve novice o jami 12 so začele krožiti že v začetku devetnajstega stoletja, ko sta z Bavarske prispela profesor in botanik Hoppe ter farmacevt Hornschuk. Na Kras sta prispela z namenom botaničnega raziskovanja, a kot se je v tistem času pogosto dogajalo, sta naletela na nekaj, kar je korenito spremenilo njune načrte. Potopis v nemščini je izšel leta 1818 v Regensburgu. 

V tržaških jamarskih krogih ugotavljajo, da je prvi zgodovinsko izpričani “obisk” potekal leta 1806, pred natančno 215 leti. Za ta podatek vemo po zaslugi enega od že omenjenih napisov, ki vsebuje letnico 1806. Kaže, da je bila jama znana že od leta 1805, saj jo grof Girolamo Agapito opisuje v svojem vodiču po tržaški okolici z naslovom “Descrizione storico pittoriche di pubblici passeggi suburbani dell’escursioni campestri, di notabili ville e giardini privati di piccoli viaggi di diporto sul mare ne’ contorni di Trieste”. Knjiga je izšla leta 1826 in izrecno omenja , da je bila “od leta 1805 med Bazovico in Draščico odkrivana nova velika jama, polna najrazličnejših kapnikov, v katero je mogoče brez težav prodreti precej daleč, če pa bi jo z umetnimi pripomočki napravili prehodno brez nevarnosti po vsem obsegu, bi se povečalo število naravnih čudes, ki jih je mogoče videti v naši bližini”. 

S prvimi razširitvami ožin in nekaterimi izkopavanji je začel Josef Eggenhöffner, avstrijski upravitelj gostilne Hundsberg pri Gozdiču (Bosco al Cacciatore med okrožjema Svetega Ivana in Katinare), kjer so se v devetnajstem stoletju radi ustavljali znanstveniki in raziskovalci. Jamo na Hudem letu je v njeni dolgi zgodovini obiskalo ogromno navdušencev. Od Francozov, ki so prispeli z Napoleonovo okupacijo, do Lindnerja (ki ga zasledimo v skoraj vsaki jami na Krasu) in Eugenia Boegana, po katerem se imenuje Jamarski odbor. Jama je globoka 242 metrov, njena celotna horizontalna dolžina pa presega 740 metrov. Vhod vanjo je trenutno zaprt z rešetkastimi vrati. Z zemljiščem upravlja Planinsko društvo Julijcev.

 

Na stotine podzemnih čudes

V zaledju Trsta Kras nudi priložnosti za odkrivanje na stotine jam, tudi manj znanih. Njihova zgodovina se lahko navezuje na obdobje prve svetovne vojne – kot velja na primer za jame na Grmadi (ki smo jih omenili v tem prispevku) – ali na druge dogodke iz preteklosti ali pa na podzemni tok reke Timave (na primer na območju Cola, le malo proč od Repna). Za bolj celostno predstavo in bolj izčrpen opis je prav, da omenimo nekaj osnovne literature. 

Veliko informacij je na voljo v Katastru jam in v dragocenih spisih Jamarskega odbora Eugenio Boegan, da ne govorimo o tovrstnih prizadevanjih Jadranskega speleološkega društva, Planinskega društva Julijcev in še mnogih drugih akterjev – podzemna stvarnost Krasa predstavlja enega izmed najbolj privlačnih estetskih elementov tega mejnega ozemlja. Gre za območje, ki sega prek državne meje. Med najlepšimi jamami v svetovnem merilu so tudi nekatere slovenske, ki se nahajajo le nekaj kilometrov od meje. Škocjanske jame in jama Vilenica sta čudovita primera podzemnega sveta, ki ne ločuje, ampak združuje italijanske in slovenske jamarje v njihovem skupnem navdušenju za speleologijo. Veliko pred žalostnim obdobjem, v katerem se je politika odločila za postavljanje pregrad, so jamarji različnih jezikov in kultur skupaj delali in raziskovali pod zemljo, da bi vsemu svetu odkrili čudesa skritega sveta. Obiskovalec, ki prihaja od daleč, ima dolžnost, da to razume: v kraških jamah ni zastav, v jamah ob tej meji je več enakosti kot na površju.