Pet pohodniških poti na kraško-istrskem območju

Kdor hodi, ne da bi si nadel pohodniška oblačila, v drugih prebudi takojšen vzgib nezaupanja. Misel, ki jo je zapisal slavni pisatelj Georg Sebald, bi lahko predstavljala manifest o tem, kaj se ti lahko zgodi, ko se preoblečeš v popotnika. Spoznali smo, da se na krasu nezaupanje do neznancev ali do tistih, ki prihajajo od drugod, začne razblinjati v trenutku, ko se duše popotnikov srečajo z dušami tistih, ki na krasu živijo in ga od nekdaj varujejo. 

Po eni strani smo se naučili, da lahko vrnemo pristnost temu ozemlju – in našemu zaznavanju – le če sledimo skritim in včasih pozabljenim potem, in po drugi strani tudi vemo, da uglasitev z angleškim rekom out of the beaten track (zunaj uhojenih poti) ne povzroči vselej reakcije mračnega nasprotovanja. Na krasu namreč velja pravilo, da je stvari, ki se mnogim zdijo nedostopne (in torej nezanimive), včasih treba le vplesti v pripoved in tako prebuditi radovednost tudi najbolj skeptičnih.

Petdnevno potovanje

Čeprav je morda res, da je nekaj korakov dovolj za splošno predstavo o kraški pokrajini, je po drugi strani treba priznati, da je za boljše razumevanje njegovih številnih vidikov potrebno nekajdnevno potovanje. Preden se posvetimo posameznim izkušnjam in krajem s posebnimi zgodovinskimi pečati, se zato izplača najprej preizkusiti pot, ki jo Compagnia dei Cammini, društvo, ki organizira pohodniške izlete, vsako leto predlaga v teh krajih. 

Skupine pohodnikov vodi Luigi Nacci, tržaški pisatelj, pesnik in popotnik, ki spremlja “tujce” pri tem svojevrstnem petdnevnem potepanju po Krasu. Od starta na pomolu Audace v bližini Trga Zedinjene Italije (Piazza Unità) do Drage (Draga Sant’Elia) se pot vije po zahtevnem terenu: prek doline Glinščice (ki je del že ustaljene balkanske migrantske poti) in težkih preizkušenj dvajsetega stoletja, ob spodbudnih pokušinah odličnih vin in jedi, pri katerih si včasih tudi najbolj ortodoksni vegani dovolijo izjemo. Med potjo boste doživeli veliko zanimivega: od zgodovine do srečanj s krajevnimi gosti, novinarji, pisatelji, režiserji, pesniki in preprostimi prijatelji vodiča, ogledov naravnih jam in umetno zgrajenih zaklonišč, barv krasa in pogovorov v senci lipe ali apneno bele cerkve iz sedemnajstega stoletja, ki še vedno nudi zavetje precejšnjemu delu slovenske skupnosti. Videli boste begunsko taborišče istrskih izgnancev, gostišče v bližini vojašnice, kjer je Francesco Guccini napisal pesem Eskimo, oljke in pečine na strmih pobočjih nad morjem, sledi dinozavrov in podzemno reko Timavo, ki tu, na najsevernejši točki Sredozemskega morja, po desetinah kilometrov podzemnega potovanja spet zagleda luč dneva. Prvi je o njej pesnil že slavni Vergilij in to bi moralo zadoščati, da prebudi radovednost vsakogar.

Pekel na Grmadi

“Strašen pekel”. Ta opis v dveh besedah je lahko naš prvi korak, ko se bližamo potem, ki jih je zgodovina zapisala na tej vzpetini nad morjem. Gre za besede avstro-ogrskega častnika Fritza Webra, ki po zaključku prve svetovne vojne v knjigi “Das Ende einer Armee” (Konec armade) pripoveduje o peripetijah vojske v službi Habsburgov na kraški planoti, ob Soči in na fronti v Dolomitih. Weber o Grmadi (italijansko Ermada ali Hermada) ni le pisal, ampak je v resnici stal na njej. Svoje vojne zapiske je pozneje uredil v knjigo in če jih dandanes prebiramo, si lahko predstavljamo grozote tistega obdobja in si obenem poskušamo odgovoriti na številna vprašanja, ki so neizogibno povezana s to mejo. 

Najboljša pot je izguba orientacije. Vseeno je, ali se odpravite iz Mavhinj ali iz Cerovelj, se začnete vzpenjati s stare železniške postaje v Devinu ali iz Medje vasi ali pa s poti na slovenski strani meje. V vseh primerih boste hodili po kmečkih stezah ali po starih in širokih mulatjerah, ki jih je zgradila avstrijska vojska. Ko se bližate prvim frontnim linijam naletite na še druge brazde: strelske jarke, okope in globoke rove, v katerih so vojaki čakali na svoj trenutek, da jih pošljejo v klavnico. Tu so jame, bunkerji, kosi granat, ki po dnevih obilnih deževij pokukajo iz ostrega kraškega kamenja. Včasih se zdi, da se na Grmadi ni spremenilo nič v primerjavi s časom pred sto leti. 

Žalostna zanimivost je, da tu ni nobenih tabel z informacijami, ki bi italijanskemu turistu pojasnile, kaj se je dogajalo v tem peklu. Ta vzpetina je za italijansko vojsko predstavljala zadnji nepremagljivi avstroogrski branik, ki ji je zapiral poti proti Trstu. Tu so divjali boji od maja 1915 do jeseni 1917 in vojakom v službi kraljevske rodbine Savojcev ni nikoli uspelo zasaditi italijanske trobojnice na tem hribu. Po mnenju številnih poznavalcev zgodovine je ta odsotnost informacij posledica dejstva, da dogodki na Grmadi niso v ponos italijanskim vojaškim krogom in zato naj ne bi bili vredni spominjanja. 

Ob hoji po teh poteh se del dogodkov ob tej meji dvigne iz pozabe, v katero so bili potisnjeni. Pred tragedijami, povezanimi z drugo svetovno vojno, je treba za pridobitev potrebne celovite predstave obuti planinske čevlje in se povzpeti sem, na višino 323 metrov nad morjem. Jadransko morje, Mare Adriatico ali Adriatisches Meer – gre za eno in isto.

 

Tržaško mleko na glavah kraških mlekaric

Nekatere izmed njih je bilo mogoče videti še v sedemdesetih letih in pozneje. Pred pojavom množične distribucije in supermarketov so mleko v Trst prinašale Kraševke, ki so se vsako jutro peš spuščale s planote v mesto. V velikih in težkih pločevinastih posodah je sveže mleko vsako jutro prihajalo v domove Tržačanov. Nekatere izmed teh poti še vedno obstajajo in čeprav po njih ne hodijo več mlekarice, ohranjajo spomin na to izročilo iz ne preveč daljne preteklosti. 

Te poti so najbolj gosto razpredene po pokrajini, ki se od območja parka Globojner spušča strmo navzdol proti tržaškima četrtma Svetega Ivana in Kolonije. Sprehod lahko začnete v bližini znanstvenega centra odličnosti Area Science Park na obrobju Trsta. Od tod vodijo nekatere poti, po katerih so hodile mlekarice. 

Ena izmed poti sledi antični cesti, ki so jo stari Rimljani zgradili v bližini sedla pod Draščico. Na tej poti lahko še danes vidite velike tlakovalne plošče, ki so značilne za to prometno arterijo. Pot vodi naprej, dokler se ne združi s cesto proti Bazovici. Tu se po previdnem prečkanju odpravite navzdol po cesti Via Damiano Chiesa; cesta se imenuje po iredentistu, ki je bil med prvo svetovno vojno usmrčen v gradu Buonconsiglio v Trentu. Po tej strmi cesti se spustite v osrčje okrožja Svetega Ivana, naselja na obrobju Trsta, kjer je še mogoče slišati molitve v slovenskem jeziku (tudi pri tedenskih slovenskih mašah) in kjer še živi spomin na psihiatra Franca Basaglia. Svojevrstna revolucija, ki je privedla do znamenitega italijanskega zakona št. 180 s pomembnimi posledicami za življenje psihiatričnih bolnikov, je vzniknila prav tu, v prostorih nekdanje psihiatrične bolnišnice, kjer se danes nahaja eden izmed sedežev tržaške univerze, poleg sedežev različnih zadrug in enega izmed 600 najlepših rožnih vrtov v Evropi. 

Druga pot je tista, ki od združitve z rimsko cesto ostane na desni strani in vodi v smeri ribnika Ferlugi/Conconello. Na žalost je tabla, ki opisuje izročilo mlekaric, že dolgo uničena zaradi zoba časa in pomanjkljivega vzdrževanja. Njena obnova bi vrnila zasluženo dostojanstvo tej pozabljeni zgodovini, podobi nekega časa, v kateri sta bila Trst in Kras tesno povezana in sta računala eden na drugega.

 

Stopnice do morja

Nobena pot ni lepša od drugih poti. Poti, ki jih kantavtor De Andrè imenuje “creuza de ma” (skoraj nekakšne mulatjere, ki vodijo do morja), so bile zgrajene tudi tukaj, med kraško planoto in Jadranskim morjem. Zdaj so to napol zapuščene, včasih obnovljene stopnice, ki jih kopalci pogosto uporabljajo med poletno sezono. Nekoč so jih uporabljali ribiči kraških vasi, ki so hiteli s planote na obalo, da so lahko popravljali svoje čolne, preverjali in krpali mreže ter na obzorju iskali znamenja tunov. 

“Boîva el mar” je izraz, ki so ga uporabljali na Krasu, ko so opazovalci na robu planote prežali na prihajajoče jate tunov. Morda je najboljši način za spopadanje s temi neskončnimi stopnišči ta, da se vživimo v te slovensko govoreče ribiče, ki so se v naglici pripravljali za odhod na morje. 

Iz Križa vodi več teh poti, ki vas po prečkanju obalne ceste v bližini restavracije Tenda Rossa privedejo do portiča. Nekaj jih je tudi na območju Brojence, toda cesta, ki je bila zgrajena do enega izmed sedežev Inštituta za eksperimentalno geofiziko (v kraju Brojenca/Filtri), je verjetno zabrisala ta stara stopnišča. 

Tudi za dosego naturistične plaže pod naravnim predorom se je treba spustiti po dolgem stopnišču. Ta steza je primerna le za bolj izurjene pohodnike in ni priporočljiva za nedeljske izletnike. Če se torej odločite za to pot in se spustite do morja, greste nato ob obali desno in pridete do majhnega portiča Pri čupah. Ime pristana izvira iz čupe, posebne vrste deblaka, izdelanega iz velikega debla in opremljenega za ribolov. S temi svojevrstnimi pirogami so ribiči dohitevali jate tunov in jih lovili. Gre za izročilo, ki danes ne obstaja več zaradi postopnega izginjanja tunov na tem delu Jadrana.

 

Od Bazovice do Pliskovice: hoditi po robu

Ali smo lahko migranti v sodobnem svetu in prečkamo meje, ki se v gozdovih izkažejo za imaginarne? Da, na Krasu je to resničnost. Hoditi malo po tej, malo po drugi strani ni nekaj nemogočega in pogosto se sploh ne boste zavedali, da ste prestopili mejo. Napravite korak naprej in če mislite, da boste doživeli kakšno nenadno spremembo, se bo vaša pomota umirila v kontinuiteti gozda, barvah podrasti, sožitju jezikov in narečij, ki so se tu od nekdaj mešala med seboj. 

Ena izmed poti, ki morda bolje od drugih izraža ta neprekinjen tok skupne zavesti, je pot od Bazovice proti Fernetičem (v bližini mednarodnega mejnega prehoda) ter nato naprej proti Colu in – po vstopu v goste gozdove naravnega rezervata hriba Volnika – do kraja Pliskovica v Sloveniji. Ta pot, ki ni zelo obiskana, omogoča prehode med različnimi okolji, opazovanje nekaterih zanimivosti pokrajine in hojo v varstvu naravnih listnatih streh. 

Za sprehode po Krasu je jesen morda najbolj radodaren letni čas. Narava spreminja svoje odtenke in temačne barve gozda se vžgejo v toplem sijaju. Gre za spremembo, ki se zgodi vsako leto, kot sezonski zmenek, za katerega se narava preobleče: kot da bi si umetniki med seboj izmenjali pastele za obarvanje sveta.

Odhod je iz Bazovice na začetku Resljeve poti in od tod je treba brez napak slediti oznaki za Grpeč/Gropado (mimo znamenitega gozda Igouza) in nato do Trebč (Trebiciano); če greste malo nazaj (proti Padričam) naletite na begunsko taborišče, kjer so bili po drugi svetovni vojni nastanjeni istrski izgnanci. Po vrnitvi v Trebče malo pred tovornim terminalom Fernetiči nadaljujete pot v smeri doline Orlek. Ko ste na glavni cesti (v daljavi na desni strani je meja), greste proti majhnemu supermarketu in nadaljujte po asfaltirani cesti, ki vodi do Cola. Tu na levi je kraj, imenovan dolina druidov, ki priteguje pozornost ljubiteljev ezoterike (legenda pravi, da so bile tu organizirane črne maše, vendar je bilo to večkrat zanikano iz zanesljivih virov), sicer pa ima svoj čar zaradi nekakšnega kamnitega oltarja in nekaterih zidov, ki dajejo vtis podobnosti z amfiteatrom. Po kratkem postanku v restavraciji “Il Castelliere” zadaj za stavbo najdete pot, ki vodi naravnost do Pliskovice. Pot od Cola naprej je verjetno najbolj zanimiv odsek tega sprehoda na meji med dvema državama. V tej majhni kraški vasici se je obdržalo gostišče, kjer se lahko ustavite za eno ali več noči. Enkrat na leto se dvorišča hiš odprejo za obiskovalce, ko priredijo praznik kraške kamnoseške umetnosti: ob tej priložnosti ponovno zaživi prostor pred tradicionalno kmečko hišo in, če se praznika udeležite, lahko izkusite vzdušje in občutke, ki se porajajo ob dimu iz kamina, duhu žganja in železnem vonju zemlje. Tu smo v nekem smislu že na vzhodu. 

Če si želite ogledati, kje se nahaja Dolina Glinščice, kliknite tukaj.

Prenesite vodič po krasu v italijanščini in angleščini “geovagando in Friuli Venezia Giulia”ki ga je uredil Centralni direktorat za okolje in energijo Avtonomne dežele Furlanije Julijske krajine in ki vas popelje na geološko potovanje ob odkrivanju geoloških znamenitosti klasičnega krasa.

Esperienze correlate

Esaurito
Respira, tra mare e natura

Yacht e aperitivo nel golfo di Trieste

Luogo d’imbarco presso il ristorante della Ocean Marine (Monfalcone, via Consiglio D’Europa).
Organizator: Outdoorlab
Datumi: 18/09/2021, 25/09/2021
Durata: 4h
Gruppo: 6 persone
Esaurito
Respira, tra mare e natura

Wild night, tra sciacalli e rapaci

Via del Carso, Rochi dei Legionari (GO) Parcheggio della dolina dei Bersaglieri.
Organizator: Ecothema
Datumi: 03/07/2021, 04/09/2021
Durata: 2h 30m
Gruppo: 15 persone
Esaurito
Respira, tra mare e natura

Santa Croce tra Carso e Mare

Campo sportivo di fronte ristorante Bita, Santa Croce.
Organizator: Marzia Arzon
Datumi: 10/07/2021, 11/09/2021
Durata: 3h
Gruppo: 15 persone

V sodelovanju z

[]