Glavna sestavina Krasa je kamen in kjer se ta kamen oblikuje v steno, postane tempelj plezalcev. Čeprav se kraška planota nahaja na višini le nekaj sto metrov nad morjem, skriva nekaj najbolj privlačnih krajev za izvajanje plezalnega športa v Evropi. Upoštevajoč enotnost tega ozemlja – v smislu, da je prisotnost fizičnih pregrad in mej le še oddaljen spomin – Kras nedvomno nudi čisto posebne geološke značilnosti in v skladu s pravili, ki veljajo v njegovih naravnih rezervatih, omogoča plezanje po pečinah, stenah ali znamenitih “traverzah” in obenem občudovanje osupljivo lepih pokrajin. V Trstu se je zgodovina tega športa začela na začetku dvajsetega stoletja z alpinistom Napoleonom Cozzijem, ki je preplezal prve smeri v dolini Glinščice.
V dvajsetih letih je širjenje alpinistične kulture nadaljeval predvsem legendarni Emilio Comici, ki je preplezal prve velike smeri, tako v dolini Glinščice kot na stenah ob Napoleonovi cesti. Prav Comici je leta 1929 – še pred oblikovanjem navdušene skupine mladih plezalcev z imenom “Bruti” – ustanovil eno izmed najdlje živečih plezalnih šol v Italiji. Kar zadeva naslednja desetletja, velja omeniti Tržačanko Tiziano Weiss, eno izmed prvih žensk na svetu, ki je kot vodja naveze preplezala šesto zahtevnostno stopnjo. Poleg njih na tržaškem alpinističnem prizorišču ne moremo spregledati plezalca Enza Cozzolina, ki velja za enega izmed pionirjev sedme zahtevnostne stopnje.
Končno je med očeti plezanja v Julijcih treba nujno omeniti tudi Spira Dalla Porta Xydiasa, tudi zaradi njegove ljubezni do gora na splošno. Xydias, ki je umrl le malo pred izpolnjenim 100. letom starosti, je prav v Trstu ustanovil italijansko nacionalno gorsko reševalno službo. Te osebe, moški in ženske iz mesta na severni obali Jadrana, razodevajo neko posebno razmerje z gorami, povezano tudi s temi edinstvenimi možnostmi plezanja tako blizu morja.
Napoleonova cesta
Cesta je dobila ime po legendarnem pohodu francoskih čet, ki so konec osemnajstega stoletja med znamenito Napoleonovo vojno v Italiji zasedle Trst. Napoleonova cesta (imenovana tudi Vicentina) je dolga pot, ki povezuje Prosek s krajem v Opčinah, znanim z imenom Obelisk. Cesta je na odseku blizu edinega kraja na svetu, ki se imenuje tako kot najbolje prodajano vino na svetu (prosecco), stisnjena med prostrano apnenčasto steno na eni strani in prepadno strmino s pogledom na morje na drugi strani. V teku dvajsetega stoletja je to območje postopoma postalo pravi raj za ljubitelje plezanja. Navdušenci jo cenijo kot pravo plezalno vadbišče z najrazličnejšimi zahtevnostnimi stopnjami in “zimskimi vrtovi”. Za redne obiskovalce je Napoleonova cesta kot nalašč za urjenje v tako imenovanih plezalnih “traverzah” oziroma vodoravnih prečenjih. Pa tudi zaradi očarljivosti pokrajine je lahko plezalna vadba pravi užitek. Kraj nedvomno predstavlja posebnost v evropskem merilu: plezalci lahko tu dolge ure vadijo sami, v katerem koli letnem času, saj si lahko izberejo stopnjo težavnosti, ki jim najbolj ustreza, in se brez prekinitev pomikajo vzdolž stene.
Če si želite ogledati, kje se nahaja Napoleonova cesta, kliknite tukaj.
Dolina Glinščice
Alpiniste in plezalce, ki se odločijo za plezanje po teh stenah, privlači predvsem posebnost pokrajine, primerljive alpskemu gorovju. Stene v dolini Glinščice so namreč zelo podobne klasičnim gorskim pečinam, poleg tega so znamenite zaradi podvigov Emilia Comicija in njegove plezalne šole. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je bila tu ustanovljena ena prvih italijanskih alpinističnih šol in še danes po skoraj stoletju ta dolina privablja alpiniste z vsega sveta.
Ko se plezalec znajde v steni, ga okolica močno spominja na alpsko pokrajino. Soteska, ki jo je izdolbla Glinščica, se vije prek doline z dolgimi melišči, ki obkrožajo majhno cerkev svete Marije na Pečeh, nekdanjega romarskega kraja bratovščine bičarjev in predmeta številnih zanimivih legend. Plezanje “v dolini” (kot pravijo Tržačani) pa ima še eno posebnost, ki jo mora poznati in spoštovati vsak plezalec. Na nekaterih mestih vsako leto gnezdijo nekatere zaščitene vrste ptic: krokar, sokol selec, včasih tudi velika uharica. Iz tega razloga občina Dolina izdaja posebne odloke, ki prepovedujejo plezanje v času gnezdenja teh vrst. Upoštevanje teh predpisov je bistvenega pomena, saj je povezano z vse bolj nujno in pomembno skrbjo za spoštljivo sožitje z naravnim okoljem.
Če si želite ogledati, kje se nahaja Dolina Glinščice, kliknite tukaj.
Costiera
Če greste od Trsta v smeri Benetk po tako imenovani Costieri ali obalni cesti, na določeni točki vstopite v kratek, v skalo vklesan predor. V bližini tega kraja, ki ga okoliški prebivalci imenujejo “naravni predor”, se skrivajo nekatere izmed najbolj mikavnih plezalnih sten v Evropi. Do pečine – na kateri lahko med drugim občudujete tudi značilno poletavanje mestnih lastovk (Delichon urbicum) – pridete po strmi in neudobni stezi, ki se spušča s parkirišča proti obali.
Po prvem, težko prehodnem delu poti se na desni strani pokažejo nekateri odcepi, ki vodijo k vznožju pečine. Zaradi težke dostopnosti se priporoča pozornost in največja skrb za varnost.
Če si želite ogledati, kje se nahaja Costiera, kliknite tukaj.
Caravella
Sesljanski zaliv (baia di Sistiana) je nekakšno zatočišče, ki leži na odseku obale od Devinskega gradu do naturističnih plaž na območju Botanjka (Costa dei barbari). Ko pridete do obale, greste lahko naprej proti območju starega kopališča “La Caravella”. Za parkiriščem se dviguje veličasten skalni amfiteater, ki je za mnoge plezalce kot pravljica iz sanj. Zato ni čudno, da vse leto številni plezalci z vseh koncev Evrope prihajajo k tem stenam.
Če si želite ogledati, kje se nahaja Caravella, kliknite tukaj.
Na drugi strani meje
Izliv osapske reke je na ozemlju občine Milje in nekoč, ko je v Trstu plapolala habsburška zastava, medtem ko je bila obala proti jugu pod upravo Beneške republike, je njeno ustje predstavljalo eno izmed številnih meja tega območja. Če pa od ustja sledimo Osapski reki vzhodno, proti toku, pridemo do slovenskega kraja Osp. Ta kraj tik za mejo med Italijo in Slovenijo je po vsej Evropi znan po velikanski jami, ki se je v daljni preteklosti sesula vase in odkrila prostran amfiteater iz sten, ki ponekod po dolžini presegajo 120 metrov. Ta čarobni in neokrnjeni kraj obiskuje na tisoče plezalcev z vsega sveta, zato je še toliko bolj nujno spoštovati predpise, ki prepovedujejo plezanje v določenih letnih časih, zlasti zaradi zaščite velike uharice. Nedaleč proč se sicer nahaja še ena stena, ki jo strokovnjaki ocenjujejo kot zelo zahtevno, toda amfiteater nad krajem Osp nudi celoten razpon zahtevnosti od najlažje pa vse do devete stopnje.
Če si želite ogledati, kje se nahaja Osp, kliknite tukaj.
V sodelovanju z
