Pet najbolj “divjih” dejavnosti na kraško-istrskem območju

Latinski izraz za divji, silvaticus, izvira iz besede silva, ki pomeni neprehodne gozdove, pred katerimi se je celo mogočnost Rima spreminjala v bojazen in negotovost. Kraška pokrajina v zaledju Trsta je kljub poskusom modernizacije v teku zadnjih stoletij ohranila svojo mračno in skrivnostno naravo, ki je značilna za težko ukrotljive gozdove in njihove družbene različice. Kdor je sposoben najti ta posebna doživetja in se jim prepustiti – zaznamuje jih neka slabo prikrita nezaupljivost ljudi in jih je zato težko izslediti – je s tem že dokazal razmeroma utrjeno zvezo s tem ozemljem. Za doživljanje nečesa divjega je potreben čas: tega doživljanja ni mogoče skrčiti na seznam dejavnosti, ki jih preizkusiš, krajev, ki jih obiščeš, ali ljudi, ki jim prisluhneš.

V tem članku vendarle poskušamo navesti pet izkušenj, ki jih velja doživeti, s priporočilom, naj obiskovalec nameni čas Krasu in ne obratno. To območje ni na voljo obiskovalcem v slogu hitrih ogledov ali tistih, ki bi hoteli vse takoj.

Šparglji, šetraj in šipek

Naj omenimo tri rastline, ki so naravno prisotne na Krasu in ki jih najbolj radovedni in pozorni domačini običajno nabirajo in uporabljajo. Kraški gozdovi in obronki, od doline Glinščice do ustij podzemne reke Timave, se obdajo z mediteranskim rastlinjem in nudijo eksotične razglede, kot iz kakšnih daljnih krajev Grčije ali celo Bližnjega vzhoda. Šetraj je le ena izmed dišavnic, ki jih lahko nabiramo ob upoštevanju ustreznih predpisov, tj. v določenih letnih časih in na območjih, ki so prosta omejitev, ki veljajo za naravne rezervate.

S sušenjem njenih krhkih vejic (lahko se uporabijo tudi sveže, po želji in okusu) in shranjevanjem v primerni posodi “ujamemo” in okrepimo aromo, ki običajno zaključi svojo pot v tradicionalnih lokalnih jedeh. Če šetraj pomešamo s soljo ali še drugimi tipičnimi kraškimi dišavnicami, lahko ustvarimo mešanico začimb z mikavnim vonjem, ki je edinstven za ta del Jadrana in ki ga ne morejo podariti niti grški Rodos, Carloforte na Sardiniji ali severna obala Maroka.

Iz šipka ali divje vrtnice lahko pridobimo posebno sladkasto marmelado. Težavnost naloge ni toliko v nabiranju živo rdečih jagod, temveč v odstranjevanju njihovih semen in dlačic. Šipkovo marmelado lahko najdete tudi v kakšnem supermarketu, vendar je ni mogoče primerjati z zadovoljstvom domače izdelave. Tudi v tem primeru je treba paziti na morebitne prepovedi nabiranja in upoštevati, da predpisi niso povsod enaki.

Končno omenimo še divje beluše ali šparglje, ki simbolizirajo razcvet pomladi – novo življenje, ki se s presenetljivo močjo dvigne iz zemlje po mrzlih zimskih mesecih. V mesecu marcu jih je mogoče najti zelo veliko. V trgovinah s sadjem in zelenjavo jih prodajajo po zasoljenih cenah, ker jih ljudje zelo cenijo in jih radi pripravljajo z jajci, panceto ali doma narejenimi testeninami; njihov okus je grenkoben, grm, iz katerega zrastejo, pa je oster in trnast. Divji šparglji imajo radi težko dostopna območja med Krasom in Jadranom, zato je iskanje špargljev lahko malce “divje”; seveda je treba tudi izbrati pravi čas v letu. Pri tem se upogibajo samo hrbti moških in žensk, ki se odločijo za njihovo nabiranje.

Odkrivanje gradišč

Po vsem kraškem ozemlju so prisotna že tisoče let, vendar jih večina sprehajalcev in radovednežev skoraj nikoli ne opazi. Gradišča so utrdbe, ki so bile v daljni preteklosti zgrajene po kraških vrhovih, a nepozorni obiskovalci dandanes v njih ne vidijo drugega kot čisto navadne in nepomembne kupe belega kamenja. Njihova zgodovina je zelo stara: dolga stoletja so gradišča starodavnim prebivalcem Krasa dajala varnost in zaščito. Živeli so znotraj enega ali več vencev visokih obzidij, kamor so prinašali ulovljeno divjad in kjer so si prižigali ognje, da so se med hladnimi zimami ogreli in zaščitili pred ostro burjo.

Od teh ljudstev so se ohranili številni fragmenti in predmeti, ki so bili najdeni med izkopavanji in ki so zdaj shranjeni v kakšnem od tržaških muzejev. V slednjih je “življenje” teh apnenčastih velikanov predstavljeno tudi s slikami in zgodbami. “Vzpon” na gradišče v Slivnem (ki je morda največje in najbolje ohranjeno) lahko v obiskovalcu vzbudi željo odkrivati to manj znano zgodovino, ki je na svoj način sestavni del ozemlja na meji – ozemlja, ki tudi po zaslugi gradišč povede dušo obiskovalca v nekakšno skoraj liturgično, duhovno in skrivnostno sfero. Zaraščena divjina lahko vzbuja strah predvsem zato, ker ne poznamo njegovih meja in ta “urejeni” kraški kamen je lahko zgovoren primer potrebe po nečem divjem, ki se skriva v nas vseh.

Fojbe ali kraška brezna

Če pustimo ob strani zgodovinopisni vidik in z njim povezano vsakoletno komemoracijo 10. februarja (spominjanje žrtev, ki so bile vržene v te jame na območju Krasa in Istre med drugo svetovno vojno), izraz fojba pomeni naravno brezno, ki se odpira na površju in se spušča v temne globine podzemlja. Ta brezna so raztresena vsepovsod po kraškem ozemlju in niso bila vedno uporabljana od partizanov za pobijanje fašistov, nacističnih sodelavcev ali nedolžnih ljudi. Fojbe v dobesednem pomenu besede so naravni pojav, ki ga opisujejo in razlagajo učitelji že osnovnošolskim otrokom. Šolski izleti so lahko lepe priložnosti, da si otroci od zgoraj ogledajo znameniti “pignatòn de Gropada” (brezno/kotel pri Grpeču) ali druge globoke fojbe, ki šele pozneje, ko odraščaš in zoriš, začenjajo razcepljati svoj pomen. K “divjemu” Krasu spada tudi začudenje nad dejstvom, kako lahko besede na tej meji pridobijo različne konotacije glede na način in namen njihove uporabe. Njihovo iskanje je lahko koristno zaradi geologije in naravoslovnih posebnosti, pa tudi če želite poglobiti vprašanja iz pozabljene italijanske zgodovine.

Stare steze in poti

Ena izmed divjih stvari, ki jih lahko storiš na Krasu: se namerno izgubiš. Zavestno naključno izbiranje steza in smeri se lahko izkaže kot izjemno zanimivo. Če slediš belo-rdečim planinskim markacijam, se ne moreš zares izgubiti, a improvizirano sprehajanje v dneh, ki jih nameniš preživljanju časa na prostem, te lahko povede kamor koli in ti podari “odkritja” tudi popolnoma pozabljenih kotičkov.

Divji Trst

Želja po kraški divjini te prisili k študiju in raziskovanju. Eden izmed nepogrešljivih virov je knjiga z naslovom “Trieste selvatica” (Divji Trst), delo tržaškega pisatelja, popotnika in pesnika Luigija Naccija, ki je izšlo pred nekaj leti. Knjiga pripoveduje o gozdovih, ki se ohranjajo v zaledju mesta, in razkriva zgodbe o davnem času, ko sta Trst in Kras gledala eden na drugega brez ideoloških meja in fizičnih pregrad. Posamezna poglavja knjige opisujejo divjost – po kateri hrepenimo – na obširnem območju od Čičarije do pomola Audace v bližini tržaškega Trga zedinjene Italije, vključujejo tudi dele Istre in naselja z njihovimi mikro-zgodovinami. Branje zahteva čas, a kot smo že omenili: za prepoznavanje divjih značilnosti tega ozemlja je treba z njim vzpostaviti odnos. Brez tega temelja Kras spolzi in se zateče v tisto čemerno nezaupanje, iz katerega ga niso mogle izbezati niti vojne.

Esperienze correlate

Unfortunately no tours were found.

In collaborazione con

[]