Naslov tega članka se navdihuje iz predstave kraškega območja, ki je že samo po sebi majhno. Kras je ozek pas zemlje, stisnjen med “mejami” in “vrati med svetovi”, ter s svojimi manj kot 500 kvadratnimi kilometri v Italiji (v Sloveniji ga je še enkrat toliko) po velikosti ustreza kakšni izmed upravnih enot Rima. Geslo “majhno je lepo” ustreza temu fragmentu planeta, ki je vrinjen v prostor med koncem Jadranskega morja in začetkom evrazijskih step. Prav zaradi “majhnosti” takšnih mikrokozmosov je treba upoštevati, da je njihovo ravnotežje zelo krhko, zato njihovo obiskovanje in obravnavanje zahtevata posebno pozornost in spoštovanje.

1. Vodni element: ledenice, kali in pralnice

Nekoč sta bila sneg in led zelo pomembna. Po Krasu lahko še danes najdemo “ledenice”, vkopane v zemljo in obdane z zidovi, ki so jih v preteklosti uporabljali za shranjevanje ledu. Led je bil bistvenega pomena za shranjevanje živil, zato so zlasti prebivalci Krasa ohranjali te objekte kot starodavne hladilnike. Znamenite so ledenice v Dragi, nedaleč od doline Glinščice; zaradi njihove dobre ohranjenosti in zaradi ohranjanja spomina jih pogosto obiščejo vodene skupine tržaških šolarjev. 

V zvezi z vodo na Krasu – tako dragoceno, ker je ni veliko – nekatere zelo posebne “mikrokozmose” predstavljajo kali ali mlake. Kali v Banih, Repnu, Zagradcu, Bazovici, na Ferlugih in drugod predstavljajo primeren habitat za številne avtohtone vrste, ogroža pa jih razvada “osvobajanja” želv, “zlatih ribic” (Carassius auratus) in celo ščuk v teh dragocenih vodnih okoljih. V njih namreč živijo in se razmnožujejo živalske vrste, kot sta pupek in krastača, če omenimo le dva morda najbolj znana primera. 

Gre za ekosistem z zelo občutljivim ravnovesjem, ki ga je treba spoštovati in zavarovati pred raznimi grožnjami. Za njihovo ohranjanje in vzdrževanje že več let skrbi društvo “Tutori Stagni”: njegovi strokovnjaki se prostovoljno posvečajo ohranjanju teh posebnosti, ki so tako dragocene z okoljskega vidika. Prav tako pomembni so vodni tokovi, ki s planote odtekajo v dolino proti mestu. Območja tržaškega Potoka (italijansko Settefontane), potoka Rio Farneto, pa Miljskih potokov in tistih, ki se od naselij Lajneri in Piščanci spuščajo proti okrožjema Rojan in Gretta, veljajo za zadnje branike nekega ozemlja, ki je izginilo s sodobnih zemljevidov. Tam še obstajajo bolj ali manj ohranjene pralnice, ki so jih nekoč ženske uporabljale za pranje perila (“lissia” v tržaškem narečju). Perice so vedno prihajale iz revnih družin iz predmestij in s Krasa. Prale so umazano perilo mestnega meščanstva, v nekem smislu čistile “madeže mesta”, kar spet na svojevrsten način osvetljuje razmerje med središčem in vsem, kar ga obdaja.

2. Kraška pokopališča: po smrti je življenje

Nekateri nagrobni kamni izhajajo iz tako oddaljene preteklosti, da si je sploh ne moremo predstavljati. Gre za kraška “sveta polja”: obiskovalci od drugod jih morajo obiskati, če želijo bolj celovito razumeti dejstvo slovenske prisotnosti na tem ozemlju. Večina priimkov, ki jih lahko preberemo na grobovih, namreč jasno razodeva slovansko fonetiko. Ta majhna pokopališča lahko najdemo vsepovsod, od Mavhinj do gričev nad Miljami, ko se pomikamo prek vzhodnega dela planote. Nekatera od njih, na primer tisto na griču pri Katinari, so pravi spomeniki nagrobne umetnosti in tudi posebnega odnosa prebivalcev do njih. Katinarsko pokopališče lahko na primer sprejme izključno prebivalce Katinare, Lonjerja in Podlonjerja. Med drugimi zanimivimi primeri omenimo pokopališča Samatorce (kjer počiva tudi poljski vojak, ki je umrl med prvo svetovno vojno), Križa, Opčin, Padrič in Bazovice. Ob branju imen umrlih si lahko obiskovalec, ki prihaja od drugod, ustvari podobo o ozemlju, ki je pluralno z jezikovnega, kulturnega in družbenega vidika, ter se končno neha čuditi, ko zasliši čisto drugačen jezik (ki je na Krasu prisoten od nekdaj). 

Znano je, da obstaja zelo tesna povezava med pokopališči in bogoslužnimi kraji. Eden manj znanih, omembe vrednih elementov je miniaturni muzej, ki se nahaja v župnišču v Ricmanjih (San Giuseppe della Chiusa). Pred veliko cerkvijo v tem naselju med Krasom in Bregom (pobočjem, ki se strmo spušča proti območju južno od Trsta, do Doline) se nahaja ta posebni kraj z zbirko predmetov, ki pričajo o dogodkih iz preteklosti. Med orodji in zanimivostmi, povezanimi s kmečkim življenjem, je v župnijski hiši tudi slika, ki pripoveduje o uporu vaščanov med napoleonsko okupacijo tega območja. Gre za dogodek iz resničnega življenja, o katerem pričuje ta “skrita” slika z izjemno sugestivno izraznostjo: tudi slikarjeva roka je lahko koristno orodje za pripovedovanje zgodovine teh krajev in prebujanje radovednosti obiskovalcev.

3. Eksodus: kaplja Istre v kraškem morju  

Obstajajo naselja, podobna miniaturnim vasem, ki so nastala v kontekstu zapletenih dogodkov v zvezi s to mejo. Gre za naselja, ki so jih na Krasu ustvarili istrskih izgnanci: majhne enklave, ki so po 2. svetovni vojni poselile nekatera kraška območja s tradicionalno slovenskim prebivalstvom. Ta odločitev je najprej povzročila trenja in nasprotovanja v okolju, ki se je na splošno nagibalo k mnenju, da so bili vsi izgnanci desničarski simpatizerji (kar je bilo daleč od resničnosti), in k opredeljevanju kraškega prebivalstva kot “rdečega” (kar je bilo prav tako sporno posploševanje). 

Ti kraji so razpoznavni po arhitekturi stavb, ki se tako razlikuje od stoletnih kamnitih hiš in je tako strašno moderna. Primeri naselitve številnih družin istrskih izgnancev so vidni v severozahodnem delu Križa (Santa Croce), v naselju San Nazario (imenovanem po zavetniku Kopra sv. Nazariju), zgrajenem v bližini Proseka, ali v naselju San Mauro, urejenem na ozemlju občine Devin Nabrežina. Ti posebni kraji na svoj način pripovedujejo o dogodkih iz ne tako davne zgodovine: o odločitvi, ki je premešala karte in ustvarila prisotnost izgnanskih otrok in vnukov, ki so se na Krasu rodili in na njem odrasli. Gre za še en kulturni vrtinec, ki kliče po razumevanju in poglobljenem raziskovanju – na drugačen način od nemira, ki ga sprožajo ideološke propagande.

4. Vzpetine: naši vrhovi in predzgodovinska gradišča

Imenujejo se Volnik (kar izhaja iz besede “volna”), Sv. Lenart, Veliki Medvedjak, Gradec, Kokoš, Mali Kras in Stena. To so naši “vrhovi”, vzpetine, ki si pravzaprav ne zaslužijo naziva gorà, vendar prebivalcem predstavljajo njihove “osemtisočake”. Gre za verigo, ki poteka od območja Grmade proti mejnemu prehodu Pesek in geografsko ločuje Italijo od Slovenije, tako da v nekem smislu predstavljajo mejo na meji. Na njihovih vrhovih – s katerih lahko uživate v čudovitih sončnih zahodih, tako poleti kot pozimi – lahko naletite na opazovalne točke, ruševine starih podeželskih cerkvic ali turistične kmetije, ki so podobne pravim planinskim kočam. Če jih želite doseči, sledite potem z markacijami Italijanskega planinskega kluba. Nekateri vrhovi so vključeni v naravne rezervate, zaščitene z zakonom. Ne gre za visokogorje, toda tistim, ki želijo živeti in občutiti Kras (pa tudi planincem tržaške alpinistične šole), dajejo priložnost za prijetne vzpone med prostimi uricami. 

Poleg tega se na številnih kraških gričih nahajajo ostanki tako imenovane kulture gradišč – ostanki utrdb z več obzidji, v katerih so živela predzgodovinska plemena, ki so naseljevala to območje. Najdišče v Slivnem je verjetno najbolj znano in najbolje ohranjeno.

5. Majhni napori

K majhnim stvarem gotovo spada tudi trud, ki ga mora vložiti obiskovalec, ki prihaja od zunaj. Najprej se mu bo zdelo vse zapleteno in prepuščeno poplavljanju nezaustavljive plime. Na Krasu – in na splošno na območju meje – si je potrebno vzeti čas: čas, da se vživiš v zgodbe, posebnosti, divje samoljubje, ki zaznamuje prebivanje na meji, naravno nezaupanje tistih, ki so bili stoletja v središču sveta in so nenadoma postali “obrobje cesarstva”, če se nekoliko slikovito izrazimo.  Obstaja na tisoče zgodb, ki bi jih bilo treba pripovedovati, pa tudi nešteto prigod, ki še čakajo na svoje razkritje. Majhen trud, ki se pričakuje od obiskovalca, lahko strnemo v to priporočilo: bodite potrpežljivi in ta zemlja bo to cenila in z vami ravnala kot s svojimi otroki.