V panorami turistične promocije Krasa, ki se v zadnjih letih vse bolj uveljavlja, imajo osmice pomembno vlogo in z okrepitvijo svoje prepoznavnosti so se dovolj razširile, da so postale bistven element v pripovedih o tem ozemlju. Če upoštevamo ponos prebivalcev ob tej meji, spletne strani, ki opozarjajo na obdobja odprtosti, in druge korenite, vse močnejše spremembe zadnjih treh desetletij, je razumljivo, da so se osmice prilagodile času, čeprav so ohranile svojevrsten zgodovinski značaj, zaradi katerega ostajajo – tudi zaradi težav razumevanja s strani tujcev – nekako na meji skrivnostnega. 

Njihov začetek sega v leto 1784, ko je Jožef II. s cesarskim dekretom dovolil kmetom na Krasu, da osem dni v letu prodajajo neustekleničeno vino. Ime osmica torej izhaja prav iz števila dni odprtosti vinotočev. Ni izključena možnost, da ima tradicija osmic še druge korenine poleg te cesarske odločitve iz poznega osemnajstega stoletja. Že stoletja poprej so poletna praznovanja ob priložnosti sejmov Svetega Lovrenca in Svetega Janeza trajala po osem dni, tako da je mogoče sklepati, da je bilo njihovo trajanje prevzeto od veliko starejše tradicije. 

Nadaljnji zgodovinski razvoj je skupaj z nastopom modernosti privedel do sprememb glede ustaljenega razmerja tržačanov in kraševcev do osmic. Leta 2004 je dežela Furlanija – Julijska krajina spremenila zadevne predpise, tako da je prvotnih osem dni razširila na trideset dni, kar pridelovalcem omogoča podaljšanje prodaje prek tradicionalne časovne omejitve. Poudariti je treba, da gre pri tem tudi za posledico razširitve dovoljenega porekla izdelkov, namenjenih prodaji: v skladu s spremembami predpisov v zadnjih letih velja, da tretjina tega, kar se proda med osmico, lahko izvira od tretjih oseb. Salame, panceta, neizogibna trdo kuhana jajca itd. – v osmicah lahko dobite skoraj izključno le hladne jedi. 

Zato osmic ne gre zamenjevati s klasičnimi turističnimi kmetijami niti z bolj banalnimi gostilnami. Trdimo lahko, da predstavljajo enega izmed številnih posebnih izrazov tega ozemlja. Dejansko se ti “kraji” nahajajo samo na italijanskem in slovenskem Krasu, na severnem delu Istre in v okolici Dunaja. Tam se imenujejo Heurigen ali Buschenschänke. Gre za kraje, ki so primerni za druženje, saj je okrog lesenih miz, postavljenih na dvoriščih, ali v notranjosti kamnitih hiš prostor namenjen vsem. Pogosto lahko naletite na skupine mladih, ki ob spremljavi kitar prepevajo pesmi v narečju.

Osmice so kraji, na katerih se ohranjata narečji – tako italijansko tržaško kot slovensko – in čeprav nekatere strukturne spremembe puščajo grenak priokus tistim, ki se jim toži po preteklosti, je treba priznati, da pogosto omenjanje osmic prispeva k ohranjanju živosti njihove podobe. Poleg tega se v obdobju omejitev zaradi izrednih zdravstvenih razmer prostori na prostem lahko izkažejo kot koristni za varen ponovni zagon dejavnosti. 

O osmicah so bile napisane knjige, o njihovih posebnostih so pripovedovali nacionalni in mednarodni televizijski programi; tudi pomembni novinarji so bili poslani v ta svet, ki ga je treba preučevati, braniti in ohranjati kot resnično družbeno dediščino. V pasu od Marezig v Sloveniji do Medje vasi v Italiji (ob severni meji Tržaške pokrajine) imajo nekatere osmice čisto izjemen položaj: na pečinah skoraj tik nad morjem – kot razglednice ali učinkoviti oglasi kakšne turistične promocije… Osmice so namreč živa predstava tega, kar nastane pri zlitju Krasa in Jadrana.

Ti kraji se odzivajo na logiko medsebojnega srečevanja in delitve. Za nezaupanje in konflikte tu ni prostora. 

Za vse informacije v zvezi s koledarjem odprtosti vam priporočamo obisk spletišča www.osmize.com

Kmetije z osmicami, ki so prisotne na portalu trieste.green, najdete na povezavi: https://trieste.green/produttori/